TIRŠEK UBRANIL SREBRO ZA JUBILEJNO 50. SLOVENSKO MEDALJO

Franček Gorazd Tiršek je na paraolimpijskih igrah v Tokiu osvojil srebrno medaljo na strelski tekmi z zračno puško na 10 metrov stoje v kategoriji SH2. To je njegova tretja zaporedna medalja na paraolimpijskih igrah v tej disciplini. Tiršek je poskrbel tudi za jubilejno 50. slovensko kolajno na paraolimpijskih igrah. 46-letnik je imel četrti izid kvalifikacij, v finalu pa je še stopnjeval svoje nastope. Vseskozi je bil v območju nosilcev medalj, na koncu je bil od njega boljši le Šved Philip Jonsson. Premagal ga je za 0,4 kroga. Bron je osvojil najboljši v kvalifikacijah, Italijan Andrea Liverani.

Gre za osmo slovensko strelsko medaljo na paraolimpijskih igrah od leta 1996 do danes. Vse so slovenski strelci osvojili pod taktirko trenerke Polone Sladič. “Če bi bil še kakšen strel, bi se medalja drugače lesketala” “Sam pri sebi sem vedel, da sem odlično pripravljen. Osredotočal sem se na ta Tokio, verjel sem vase, to sem danes tudi dokazal. Res pa je, da sem za svoje sposobnosti in znanje slabo nastopil. Če bi bil še kakšen strel, bi se tale medalja drugače lesketala. A to je šport, vrnil sem se in dokazal, da se da,” je po tekmi že z medaljo v rokah razmišljal Tiršek.

V predtekmovanju je bil sicer, kot je poudaril, že v izgubljenem položaju. Toda po garaški zadnji seriji je skočil do položaja finalista. Tudi finala po lastni oceni ni začel najbolje. “Točno sem vedel, kaj delam in kaj iščem in na koncu sem našel srebrno medaljo. Vedel sem, da enkrat mora pasti odličen strel. Začutil sem se in vedel, da sem na pravi poti.” V enajsti seriji komajda ustrelil pravočasno V finalu je za celotno slovensko odpravo v dvorani ‒ poleg strokovnega štaba strelske ekipe so v za gledalce sicer zaprtem objektu navijali člani vodstva slovenske ekipe in njegovi sotekmovalci ‒ za trenutek strahu poskrbel v 11. seriji. Takrat je namreč zelo dolgo čakal, preden je sprožil strel in le sekunda ali dve sta ga ločili od tega, da bi mu ura prekrižala načrte. A se je vse srečno izteklo, kar je po tekmi priznala tudi trenerka Polonca Sladič.

“Ni samo stresno, to je za trenerja nočna mora. Jaz ne smem dajati nobenih zvočnih signalov. Bili smo dogovorjeni, da bo pomočnica deset sekund pred koncem zavpila deset, če bo prišlo do takšnega položaja. A je bila na žalost previsoko na tribunah in se je ni slišalo. Takrat sem imela pulz 160. Če mu ne bi uspelo ustreliti, bi bila to ničla in avtomatsko osmo mesto,” je najbolj stresni trenutek finala podoživela trenerka.

Vir: RTV