TOKRAT OSTALI DOMA V NAŠEM CELJU

Žal je covid popolnoma spremenil dolgoletno rutino  dogodkov na Društvu paraplegikov jugozahodne Štajerske, saj se čez zimo ni dogajalo veliko ustaljenih dejavnosti. Ko so se začele razmere izboljševati so se najprej pričela številna športna tekmovanja in komaj smo našli datum za naš vsakoletni izlet, ki pa tokrat pravzaprav sploh ni bil izlet.

 Obiskali smo kar Celje in upali da izvemo še kaj novega o mestu kjer je sedež našega društva. Kljub pravemu vročinskemu valu, se nas je pred Knežjem  dvoru zbralo 24 članov s spremljevalci. Zaradi omejitvenih razmer smo se razdelili v dve skupini. Prva je odšla na voden ogled mestnega jedra, druga pa v muzej, kjer si je ogledala razstavo »Celeia – mesto pod mestom«.

Celeia kot se je mesto imenovalo oziroma rimska Celeja je nastala v času rimskega imperija. V letih vladavine cesarja Klavdija (41-54 n. š.), v obdobju, ko je Norik postal rimska prokuratorska provinca, je Celeja med prvimi v provinci dobila status municipija (samostojnega mesta) s polnim imenom Municipium Claudium Celeia.

 Naseldbina je seveda obstajala že prej in od takrat gre za uradno drugo najstarejše mesto na Slovenskem in edino, ki se je vse do danes ohranilo z originalnim imenom. V naslednjih dveh stoletjih je mesto tudi najbolj cvetelo. V same podrobnosti razstave se ne bi spuščal, ker je tega enostavno preveč, bi pa omenil da je zelo zanimivo kako se je s stoletji mesto dvigovalo, saj so nove zgradbe gradili kar na starih ruševinah. Tako je današnje Celje precej višje kot je bilo v rimskih časih.

V originalu je še vedno ohranjen del rimske ceste, deli kanalizacije, največja originalna freska iz rimske vile. Spoznali smo način ogrevanja rimskih hiš in način življenja v tistih časih. Ena bolj zanimivih zgodb je bila o ženskem kipu iz marmorja v originalni velikosti, kateremu manjka glava in je vzidan v eno od zgradb, ki so nastale v poznejših časih, skratka vse o Rimljanih in njihovem načinu življenja, ki je bil precej bolj napreden kot so ljudje živeli v kasnejših stoletjih.

Z odhodom Rimljanov se je število prebivalcev močno zmanjšalo, ponovno rast pa je doživelo šele s prihodom železnice v mesto. Štirje mestni stolpi nekdanjega mestnega obzidja (Vodni stolp, Gledališče Celje z obrabnim stolpom, Knežji dvor in Severovzhodni stolp), še vedno stojijo. Mestno obzidje so pričeli zidati leta 1451, ko je Friderik II. Celjski Celju podelil mestne pravice in ga dokončali leta 1473.

Deli obzidja so še vedno ohranjeni ob Savinjskem obrežju ali Vodnikovi ulici. Mesto se zunaj obzidja praktično ni širilo vse do prihoda železnice leta 1846, ko je zopet začelo rasti in se razvijati. V tistem času so v mestu nastajala številna trenja med prebivalstvom Nemškega rodu, ki je živelo v mestnem jedru in Slovencih ki so živel v okolici. Obe narodnosti sta imeli svoje cerkve, gostilne, šole. Ogledali smo si Celjski narodni dom, Nemško hišo, Celjski dom, železniško postajo in še marsikatero znamenito stavbo zgrajeno iz tistega časa ter skozi besede našega vodiča začutili mestni utrip preteklega časa.

Po osvežitvi pretekle zgodovine smo se potem ustavili v piceriji Koper, kjer smo se okrepčali z okusnim kosilom ter osvežili s pijačo in s tem nabrali moči za še popoldansko raziskovanje Tehno parka Celje. Tudi tu smo se razdelili v dve skupini in vsaka s svojim vodičem je odšla raziskovat številne razstavljene eksponate.

V parku je možno videti, preizkusiti marsikaj, predvsem pa se je mogoče marsikaj tudi naučiti. Lahko si ogledate film v planetariju, preizkusite razne iluzije, sezidate hišo, se igrate z magneti, statično elektriko, doživite navidezno resničnost skozi posebna očala in spoznate zgovornega robota. Za ostale obiskovalce je zanimivo tudi, da lahko preizkusijo poseben poligon in ga prevozijo z invalidskim vozičkom ter začutijo kaj pomeni če si odvisen od njega, vsaj malo.

Podoben poligon predstavlja tudi življenje slepih in samo s palico za slepe in v temi ga ni kar tako prehoditi. Skratka številne zanimivosti, ki jih lahko spoznamo skozi igro in se na ta način precej lažje seznanimo s fizikalnimi, matematičnimi in še kakšnimi zakoni. Naše raziskovanje je trajalo več kot dve uri. Kot sem napisal že v začetku, tudi o mestu Celje marsičesa še nismo vedeli.

Kljub temu, da smo ga na različne načine raziskovali skoraj cel dan, je marsikaj ostalo še neraziskano z naše strani, ampak tako je tudi prav. Tudi sami se moramo včasih podati po Celju in verjetno bomo še vedno odkrili kaj novega. Za konec bi se zahvalil strokovnim vodičem Pokrajinskega muzeja Celje, ki so nas popeljali skozi zgodovino mesta in prav tako osebju Tehnološkega parka, saj ga je ob njihovi pomoči lažje doživeti v vsem svojem sijaju.

Aleš Povše

Dodaj odgovor