IZLET V ŠALEŠKO DOLINO

Potem ko smo prejšnje leto spoznavali zgodovino in znamenitosti Celja, se tudi letos na naš tradicionalni izlet nismo odpravili prav daleč. Še vedno smo ostali v mejah našega društva, saj smo obiskali kraje v Šaleški dolini in sicer Velenje in Šoštanj. Oba kraja sicer nimata tako bogate zgodovine kot Celje, ampak smo kljub temu našli številne zanimive stvari za pogledati, obenem pa smo se še prav lepo imeli.  

Kot je že običajno se je večina zbrala pred društvenimi prostori, se naložila v kombije in odpravila proti Velenju. Pred Vilo Bianco nas je sprejel župan Mestne občine  Velenje g. Peter Dermol in nam na kratko predstavi zgodovino vile in Velenja, oziroma Starega Velenja ali trga Velenje kot se je kraj nekoč imenoval. Trg je nastal sredi 13. stoletja skupaj z gradom.

 Vilo pa je sredi 19. stoletja dal postaviti Maximiian Victor de la Fontagne d’Harnoncourt, sicer starejši brat lastnika gradu. Vila je leta 1882 prišla pod lastništvo Karla Adammovicha, ime pa je dobila po ženi njegovega sina Bianci. Mestna občina Velenje je vilo leta 2010 popolnoma obnovila in sedaj jo uporablja kot protokolarni objekt. V njej se lahko poročite, tu pa je tudi Zavod za turizem Šaleške doline in bistro z vrhunsko restavracijo.

Župan Peter Dermol nam je predstavil tudi dejavnosti Mestne občine Velenje, še posebej je poudaril, da se trudijo mesto narediti čim bolj prijazno invalidom in da se bodo še naprej trudili v tej smeri. Za dobrodošlico sta nekaj besed povedala še predsednik društva Matej Lednik in Janez Hudej kot domačin, ki sta se županu tudi zahvalila za topel sprejem. Nato pa smo se kar peš odpravili do Hiše mineralov, ki je locirana nedaleč od vile in sicer v centru Starega Velenja, kjer nas je že pričakoval g. Jože Rihtar. Zbirka mineralov je res ogromna, saj je razstavljeno več kot 12700 različnih.

Zraven vsakega je tudi država v kateri je bil najden. V zbirki je tudi edinstven kos jantarja, ki je bi najden leta 2008 v Premogovniku Velenje. Poleg zbirke mineralov je razstavljena tudi zbirka dragih kamnov. Da pridejo minerali še posebej do  izraza je zasluga ultravijolične svetlobe pod katero se pridno svetijo. Lastnik zbirke, ki je razstavljena je prav g. Jože Rihtar, ki je velik del mineralov nabral sam, ostale pa je pridobil z nakupom. Ob ogledu smo nekatere kamne lahko tudi kupili za spomin ali dan nam polepšajo naše domove. Po ogledu mineralov smo se podali na pot v Šoštanj, večina s kombiji, nekateri pa z električnimi pogoni po lepo urejeni kolesarski stezi najprej mimo tovarne Gorenje nato pa ob Velenjske in Šoštanjskem jezeru.

Tam smo obiskal muzej usnjarstva, ki na mestu kjer je stala nekdanja tovarna usnja predstavlja zgodovino tovarne, mesta Šoštanj in predvsem zgodovino družine Vošnjak, ki je postavila tovarno in jo dolga leta tudi vodila. Naprej nam je naša gostiteljica na kratko predstavila zgodovino Šoštanja in sam muzej usnjarstva. V muzeju je trenutno mogoče na zunanjih površinah videti številne stroje, ki so se uporabljali v tovarni usnja, medtem ko je v notranjih prostorih predstavljena sama zgodovina usnjarne in s tem tudi družina Vošnjak. Muzej prikazuje delavsko stanovanje, Lujekova čevljarsko delavnico, direktorjevo pisarno in utrinke iz življena in usode industrialcev Vošnjakov.

Muzej se bo še dogradil in tam bodo nato predstavljene še preostale tovarne usnja na Slovenskem, oziroma celotna usnjarska zgodovina Slovenije. Družina Vošnjak, oziroma takrat se je imenovala še Bošnjak se je v Šoštanj preselila v 18. stoletju iz Bosne. Tovarna, oziroma takrat še usnjarska delavnica je bila ustanovljena leta 1788. Z razvojem industrializacije je ta obrt prerasla na industrijsko raven v 20. stoletju. V svojih zlatih letih je dajala kruh več kot 500 delavcem, ki so bili za tisti čas tudi dokaj dobro plačani. Tovarna usnja kot tudi družina Vošnjak je še kako vplivala na življenje v Šoštanju in okolici, še posebej pred drugo svetovno vojno. Poleg dela, ki  ga je tovarna nudila, je družina Vošnjak denarno podpirala tudi številna društva, pihalni orkester in še marsikaj.

Po vojni je bila tovarna nacionalizirana, kljub temu da so lastniki podpirali partizansko gibanje. Še živeči člani družine Vošnjak pa so se preselili na Dunaj. Danes tovarne ni več, saj je bila leta 1999 ukinjena. Tedaj so podrli večino objektov, razen dela kjer je sedaj muzej. Naše popotovanje smo zaključili ob Velenjskem jezeru. Najprej smo si v tamkajšnji restavraciji privoščili okusno kosilo, nato pa smo se še sprehodili po poteh ob Velenjskem jezeru.

Najbolj pogumni pa so se po strmi klančini povzpeli na razgledno ploščad, ki nudi čudovit pogled na jezero in na Šaleško dolino. Za konec bi se še zahvali Muzeju Velenje, ki nam je omogočil brezplačen ogled Hiše mineralov in Muzeja usnjarstva, ter seveda organizatorjema tokratnega izleta Nataši Lotrič in Hudej Janezu. Tudi tokrat smo se imeli lepo, kam nas bo pot vodila naslednje leto pa še ne vemo.

Aleš Povše

Dodaj odgovor